V obdobju od 28. aprila do 19. maja 2018 sem tri tedne deloval kot prostovoljec v gambijski šoli Mobe-ta (zahodna Afrika). Poučeval sem v razredu otrok starih šest in sedem let, pri čemer sem učne aktivnosti sooblikoval skupaj z drugo prostovoljko (mojo partnerko Lejlo) in učiteljico razreda.
V Gambijo sem s polovico skupine od skupno 14 prostovoljcev z letom preko Bruslja prispel dva dni pred začetkom dela v šoli. Na letališču v gambijskem glavnem mestu Banjul nas je pričakal moder kombi. Ob vstopu vanj so nas namesto sedežev pričakale klopi, ki so bile privite v kovinsko dno kombija, samo dno pa je imelo še nekaj manjših lukenj, skozi katere se je videl asfalt pod nami. Ker v kombiju ni bilo veliko prostora za vse nas in našo prtljago, so se kovčki peljali nad nami na strehi, ki je bila ograjena z letvicami. Med vožnjo proti apartmajem sem opazoval okolico. Ob tem, kar sem videl, sem dobil občutek neke post-apokaliptične zabave.
Scenarij:
Na Zemlji se je zgodila jedrska vojna ali neka druga malo manj verjetna vse uničujoča katastrofa in vsi, ki smo jo preživeli, smo veseli, da smo živi. Ob cesti in na cesti se prosto sprehajajo osli in govedo, prevažajo se (pogosto prenatrpani s potniki) avtomobili, motorji in kombiji v razpadajočem stanju, asfaltna cesta predstavlja manjši del voznih podlag, ni semaforjev, ni prehodov za pešce, prednost ima vozilo s pogumnejšim voznikom in glasnejšo hupo, povsod so kupi smeti, videti je trgovinice in banke, ki v Sloveniji ne bi bile tretirane kot take, ampak bi jih označili kot zapuščene ali deloma porušene stavbe, hiše so v podobnem ali pa še slabšem stanju, pred njimi pa otroci, nekateri v neki obliki obutve, nekateri bosi, nekateri le v nogavicah in igrajo nogomet z bolj ali manj žogi podobnimi predmeti … obenem pa vsi ljudje izgledajo srečno, se smejijo, si mahajo, nam mahajo in se jim nikamor pretirano ne mudi. Pogosto je slišati reggae glasbo, občasno rap.
Podobno vzdušje me je spremljalo vse tri tedne prostovoljskega tabora. Ko sem se sprehajal ob cesti, sem videval večinoma nasmejane ljudi. Pogosto je k meni pristopil naključni domačin (vedno moški), se mi predstavil in zastavljal vprašanja o meni, moji državi ter izrazil hvaležnost za prihod v njegovo (prijaznost je bila toliko večja v primeru, da je ta oseba prodajala kakšen izdelek ali storitev). Pogosto so me naslavljali z brat, prijatelj ali šef (brother, friend, bossman). Jaz pa sem nato običajno obratno zastavljal vprašanja o njemu in njegovemu življenju. Pogovori so se tako pogosto precej zavlekli. Občutek je bil, kot da sem slaven (ne da bi to bila moja želja). Ljudje so mi zgolj na podlagi izgleda od daleč mahali, pogosto prišli do mene in primerjali barvo polti svoje roke z barvo polti moje. Ob enem takšnih srečanj mi je domačin rekel, da sem snežno bel (snow-white) … Sam pa sem bil takrat že izredno ponosen na potemnitev polti, ki sem jo dosegel v enem tednu pod žgočim gambijskim Soncem.
Veliko pozornosti so nam namenjali tudi učenci v šoli. Že prvi dan šole so učenci nezadržano pritekli do nas, nas objemali, držali za roke in se z odrivanjem borili, koga bo kateri prostovoljec vzel v naročje. Če sem med poukom pri reševanju naloge ali zapisovanju v zvezek pomagal kateremu od učencev, je nato takoj še precej drugih učencev želelo pomoč. Tudi v ostalih situacijah nam učenci niso nameravali pustiti preveč časa za počitek. Med poukom so nas stalno klicali, nam mahali ali na kakšen drug način poskušali pridobiti našo pozornost. Naše interakcije so bile še intenzivnejše med odmori. Prostovoljci smo med odmori sedeli poleg učiteljic na notranjem dvorišču šole in vsak od nas je imel v naročju vsaj enega učenca, katerim so se naši lasje zdeli izredno zanimivi, zaradi česar so jih stalno božali ali poskušali splesti v kitke. Vsak dan so nam učenci tudi pretipali gole dele naših rok in nog. Naklonjenost so nam izkazovali še s ponujanjem hrane, objemi, držanjem za roke ter odganjanjem drugih učencev, ki so želeli biti blizu nas.
Tekom tabora smo si prostovoljci v prostem času privoščili tudi nekaj bolj turističnih doživetij. Božali smo krokodile v parku Kachikally, kupili vreče mil, marmelad in čajev na inovativni kmetiji MyFarm, barantali za nekaj sto dalasijev (gambijska valuta) na lokalni tržnici, se v rezervatu Makasutu s kanujem peljali po reki, poizvedovali o svoji prihodnosti pri lokalnem vraču, se za dve uri in dva žiga v potnem listu odpravili v Senegal na safari in sprehod z levinjama, spoznavali gambijsko podeželje, obiskali muzej suženjstva in zadnjo postajo sužnjev na poti v Ameriko - otok Kunta Kinteh, fotografirali megalitske kamnite kroge v kraju Wassu, se s čolnom peljali mimo povodnih konjev in šimpanzov v njihovem naravnem okolju ter si ogledali nastop bobnarjev in plesalcev. Najpogosteje pa smo obiskali bližnjo plažo ali opazovali opice, ki so nas vsakodnevno presenetile na naših potepih.
Čeprav so učenci v šoli vneto preizkušali našo oz. vsaj mojo potrpežljivost in živce, je bil glavni cilj našega tabora pomagati prav njim. Poleg opravljanja prostovoljskega dela v šoli, smo želeli pomagati tudi s finančnimi sredstvi in različnimi učnimi pripomočki, ki so jih radodarno podarili slovenski podporniki naše odprave. Nekaj učnih pripomočkov smo razdelili učencem in učiteljem, ostalo pa smo prostovoljci porabili za pripravo zanimivih in za učence novih učnih aktivnosti. V razredu, v katerem sem deloval večino časa, smo iz prinesenih materialov izdelovali nakit, pisana papirnata letala in ladjice, ropotuljice ter risbe. Večina učencev je prvič ustvarjala s flomastri in voščenkami. Vseh 34 učencev je tudi dobilo nove zvezke, svinčnike in radirke.
Prostovoljci smo v Gambijo prinesli 1800 podarjenih evrov, ki smo jih porabili za različne namene: organizacijo dveh športnih dni, nakup dodatnih šolskih potrebščin, prispevek za izgradnjo bodočega karierno-izobraževalnega centa, zdravniško oskrbo določenih učencev ter pomoč družini z dvema otrokoma s cerebralno paralizo.
Hvala Zavodu Nefiksu in vsem delujočim na Zavodu Nefiks, ki so prispevali sredstva.
Več informacij o botrstvu in prostovoljstvu v Gambiji lahko izveste na sledeči povezavi: Za otroke sveta
Tadej Košmerl
Poslanstvo zavoda je mladim in mladinskim organizacijam zagotavljati ustrezno strokovno podporo pri beleženju in evidentiranju neformalnega izobraževanja in učinkov mladinskega dela z namenom njegovega priznanja v širši družbi. Nadalje je namen zavoda mladim pomagati pri kariernem razvoju, zaposlovanju in aktivnem državljanstvu ter zagotavljati pomoč in podporo pri organizacijskem in drugem razvoju mladinskih in nevladnih organizacij.