Včasih je gimnazija veljala za harem pametnih in bodočih intelektualcev. Danes pa ob odgovoru, da hodim na gimnazijo vsi posmehljivo dodajo, da se mi to na dolgi rok ne splača. ˝Po štirih letih si nič,˝ pravijo, jaz pa spet začnem dvomit vase in takoj mi ta moj dvom še poglobijo. Strinjam se, da se po poklicni šoli lahko takoj zaposliš in imaš možnost že pri osemnajstih si ustvarit svoje življenje in poskrbeti sam zase, ampak ali je to res tako idealno, kot se sliši?

Vedno več je zgodb mladih ustvarjalcev, ki kot sem že prej napisala se pri osemnajstih oziroma devetnajstih zaposlijo, hitro ustvarijo družino in kaj potem? To je to od življenja za veliko večino. Celotno življenje si ustvariš tako hitro in to me straši. Nisem pripravljena na to, da bi si morala že zdaj spisati celoten življenjski načrt in se potem vsakodnevno zbujati v enako rutino in živet enako življenje. Po mojem mišljenju nam da gimnazija možnost drugačnosti. Res je, da si po štirih letih še vedno vsaj delno odvisen od staršev in možnost zaposlitve glede na pridobljeno splošno maturo ni ravno velika, ampak odpira nam vrata možnosti. Trenutno se lociram na dokaj pomembni prelomnici svoje življenja, mar ne? Matura mi diha za ovratnik in moram priznati, da mi to nekako sede, kljub vsemu ˝direndaju˝ se mi dozdeva, da pa konec koncev ta sladko kisla gimnazija ima nek smisel, da nas pripravi na ˝pasji˝ faks. Ampak zelo se veselim tega peklenskega obdobja, ker vem , da ne bom sama, da imam v življenju visoke ambicije, ki jih ne bom mogla doseči v roku enega leta. *kjer je volja je pot* citat, ki se mi nikoli ni zdel smiseln, vendar če ga pogledam globje je dokaj na mestu. Ljudje smo si v človeštvu vzpostavili nek sistem, ki mu na žalost moramo slediti kot ovce, če je temu že tako si bom prizadevala, da bom najboljša verzija ovce, ki obstaja.

Zato, draga gimnazija, hvala ti, da mi daješ priložnost, da svoje življenje počasi razvijem, ker vem, da se mi kljub vsakodnevnem svetlobno hitrostnem tempu nikamor ne mudi, da me še čaka ogromno priložnosti in novih znanj,  da si me tolikokrat postavila na kruto realna tla, a mi hkrati prinesla toliko cvetk v življenje.

Piše: Lučka S.
Foto: Unsplash