fbpx
Tako to je, v svetu najmodernejše tehnologije - Zoom in izobraževanje

| Aktualno

Pri Nefiksu smo bili navajeni redno in po potrebi komunicirat z našimi prostovoljci, študenti in zaposlenimi. Med prehodom na spletno organiziranje v letošnjem letu pa smo opazili, da je potreba bo pogovoru in izmenjavi mnenj še nekoliko večja. Redni sestanki ekipe in občasni klici 1-na-1 pa so le delno pokrili potrebo po osebnih odnosih med nami. Zato smo prosili mlade, da sami zapišejo kako oni doživljajo svoj vsakdan. V nadaljevanju vam predstavljamo zapis naše študentke Lize, ki se je morala, tako kot vsi ostali, hitro prilagoditi novim razmeram. Le kje se je zalomilo?

 svetnajmodernejsetehnologije3

Če si tudi ti želiš povedati svoje mnenje in objaviti svoje misli, sodeluj pri natečaju: https://mc-vic.si/risem-pisem-in-korono-orisem/

Že prvi odstavek Lizinega zapisa obelodani večno vprašanje prilagajanja novostim za vsako ceno, čeprav je večkrat ne razumemo, še manj pa dohajamo.

V današnjem svetu smo priča sunkovito hitremu tehnološkemu razvoju s številnimi vizijami prihodnosti, ki se v naši kulturi zdijo vedno bolj uresničljive. Našo predstavo o še bolj modernem svetu pa so nam pomagale izoblikovati že obstoječe tehnologije, kot so pametni telefoni, računalniki, tablice in podobno, kjer vsak dan lahko spremljamo razvoj in napredek tudi skozi filme in serije, ki jih gledamo. Tako bi lahko rekli, da živimo v svetu pričakovanja umetne inteligence, v pričakovanju nečesa, kar naj bi olajšalo naše vsakdanje življenje. Na eni strani ves ta fiktiven svet, ki ga sploh ne razumemo in potem na drugi strani realnost, ki se dogaja prav zdaj v tem trenutku.

Nadaljuje pa s situacijo, ki smo ji bili v večini vsi priča ničkolikokrat v našem vsakdanu pred zasloni domačih naprav.

“Profesorica, vas se nič ne sliši, prosim, če vklopite mikrofon.” In potem vklopi mikrofon in izklopi kamero. “Profesorica, ne vidimo vas, mislim, da ste izklopili kamero.” Pa vklopi kamero, a potem ne ve, kako bi delila ekran, kjer se nahaja Power Point predstavitev z aktualno snovjo za izpit. Banalen primer nečesa, česar smo večina študentov priča vsak dan. Pri tem se vprašam, kam se mudi vsej tej “moderni tehnologiji”, če pa ljudje niti tega kar imamo ne znamo uporabljati. Neznansko se razveselim, ko se zjutraj zbudim v še eno karantensko jutro, odklenem svoj pametni telefon ter odprem aplikacijo Mail. “Povabilo k predmetu Ustvarjalnost prek Google Meet.” “Povabilo k predmetu Vizualni jezik prek Zoom-a.” “Povabilo k predmetu Studio za razvoj prek Microsoft Teams.”

Vstanem, si naredim zajtrk, popijem svojo dnevno dozo kave in se, kot vsak dan, usedem za svoj računalniški ekran. Odprem eno od prej naštetih medijev, da lahko sodelujem pri predavanju, nakar čakam. Čakam, da profesorica sprejme v predavanje vse dijake, ki so se priklopili kasneje, kot bi se morali, zato bom danes najbrž imela kosilo uro kasneje. Svoje predavanje poslušam v svoji sobi, ki je najbolj zanimiva ravno, ko imam predavanje. Vse na mizi je, kot da bi videla prvič. Vsi ti barvni kuliji, pa flomastri, še bela stena za ekranom računalnika je neverjetno zanimiva. Ne pravim, da mi je predavanje dolgočasno, a koncentracija pač ni tam, kjer bi morala biti.

Liza nadaljuje s situacijo, ki smo ji priča vsakič, ko se na naše dogodke udeleženci prvič prijavijo. Pri sebi vemo, da je veliko razlogov za to, da je kamera ugasnjena, nekaj jih je sama naštela, a vseeno upamo, da se bo kdo opogumil. Prav zato smo se odločili, da vsak dogodek začnemo z sproščenim pogovorom, kakšno interaktivno igro, predvsem pa dajemo dober vzor. Udeležencem pokažemo, da smo tudi mi krvavi pod kožo, da nismo naličeni, da sedimo v jedilnici, da nas hišni ljubljenček pride obiskat, da popijemo čaj iz najljubše šalice - tiste iz 90ih od eurokrema, da nas vidijo take kot so tudi sami in se nam zato lažje pokažejo s kamero. Seveda, drugi razlog je ta, da smo se že naveličali prekomerne priprave in smo bolj komot :)

“Bi lahko prosim vklopili kamere, da lahko vidimo drug drugega?” O, ne. Moji lasje niso videli šampona že en teden, na glavi imam isto figo, ki sem jo imela pri predavanju tega predmeta en teden nazaj, na mojem bledo-zelenem obrazu izstopajo vijolični kolobarji pod očmi, ker je moj urnik spanja dobesedno podrt in moja delovna obleka je pač pižama, ker mi je tako najbolj udobno. Tako sklenem, da profesorica tudi tisti dan ne bo videla mojega utrujenega obraza ter ji povem, da mi kamera nekaj “šteka”. Pa nisem edina, večina sošolcev ima tako razmišljanje. Po predavanju se obvezno odpravim na sprehod v naravo, da se odklopim od te ogabne modre svetlobe, ki sem je v teh nekaj urah dobila nedvomno preveč. Ja, lahko si spočijem oči, a nemorem si spočiti možganov. Konstantno sem utrujena, ker razmišljam o celotni situaciji v katero smo trenutno vrženi, sitna sem in vse mi gre na živce. Sitna sem, ker ni tako kot prej. Ker ne morem zvečer ven na pogovor s prijatelji v živo in ker moram z njimi komunicirati prek socialnih omrežij, zaradi česar imam svoj pametni telefon še več v rokah, kot sem ga imela pred to celo situacijo. Posledično sem zaradi tega buljenja v ekrane bolj zmatrana in najbrž je moj urnik spanja podrt prav zato.

Pridem nazaj iz sprehoda in mami pomagam skuhati kosilo. Potem opravim nekaj gospodinjskih opravil, saj imamo doma tak dogovor, da vsak naredi nekaj in se, ko zaključim, spet usedem za svojo pisalno mizo. Začnem delati naloge pa je že toliko ura, da se bom ponovno morala priklopiti na ekran in vsrkati še štiri ure modrine. Tokrat sem na Zoomu in spet je ista zgodba, zgleda bom imela večerjo 15 minut kasneje, kot bi jo lahko.

Po koncu predavanja vzamem ven svojo beležko in preverim kaj vse sem naredila ter kaj vse še moram oddati. Zagledam “do jutri”. Na hitro pojem večerjo in se lotim dela. Ura je enajst in kmalu bo “jutri”. Hitim, da bom oddala pravočasno. Vmes dobim še klic od babi, sošolke, ki me vpraša kaj moramo oddati pa sporočila od prijateljev, ki jih moram pogledati, da se vsaj malo nasmejim. Nalogo oddam in potem - kaj?

svetnajmodernejsetehnologije2

Odpravim se spat, počutim se bedno, ker vem, da bo naslednji dan isti kot je bil ta. Nikogar novega ne bom videla, nikogar novega spoznala, ne bom si zamišljala kakšno frizuro bom naslednji dan nosila in kako se bom naličila, ne bom se obremenjevala s tem kaj bom naslednji dan oblekla, ker je logično, da bo na meni spet visela ista pižama, ista figa in isti bledo-zelen obraz. Zaspala bom, po še eni uri buljenja v ekran telefona, ker bom srećevanje v živo nadomestila s tistim prek fejstajma. Potem bom ugasnila to majhno škodljivo napravico in zaspala. In zbudila se bom v staro, novo jutro.

 

In v vsej tej rutini iz dneva v dan se tu in tam pojavim še šef študentskega dela, ki sprašujem, kaj in kako lahko prilagodim delo, da bo to odpravljeno kljub študijskim obveznostim.

Vsekakor se lahko strinjam z njo, da bi vsi želeli, da bi bilo vse tako kot je bilo prej. A se hkrati zavedam, da moramo iz dane situacije potegnili največ in to se bomo tudi potrudili narediti.

V seriji dogodkov, ki jih pripravljamo pri našem mladinskem centru na Viču, se pogovarjamo tudi o teh časih, o stiskah mladih, o druženju, o navadah, o rutini, zato vas vabimo, da nas obiščete, seveda za zdaj le virtualno. Več lahko preberete na povezavi: https://mc-vic.si/dogodki/.

V kolikor bi tudi ti želel_a povedati svoje mnenje in objaviti svoje misli, sodeluj pri natečaju: https://mc-vic.si/risem-pisem-in-korono-orisem/

Avtorica besedila: Liza Parazajda

Spremno besedilo: Jan Magdić

Foto: arhiv Nefiks ter Unspash


KDO SMO IN KAJ POČNEMO?

N E F I K S

Poslanstvo zavoda je mladim in mladinskim organizacijam zagotavljati ustrezno strokovno podporo pri beleženju in evidentiranju neformalnega izobraževanja in učinkov mladinskega dela z namenom njegovega priznanja v širši družbi. Nadalje je namen zavoda mladim pomagati pri kariernem razvoju, zaposlovanju in aktivnem državljanstvu ter zagotavljati pomoč in podporo pri organizacijskem in drugem razvoju mladinskih in nevladnih organizacij.

   Zavod Nefiks
            Ob dolenjski železnici 12
            1000 Ljubljana

  nefiks@nefiks.si

    +386 40 698 915

URADNE URE

PON-PET → 9:00-17:00