Nagrada Horus je začela nastajati leta 2008, ko sta mag. Natalie Cvikl Postružnik, takrat še predsednica Slovenskega društva za odnose z javnostmi, in mag. Anita Hrast iz inštituta IRDO ugotovili, da v Sloveniji manjka priložnosti, da bi se podjetja o družbeni odgovornosti lahko učila eden od drugega. Skupaj s strokovnimi sodelavci obeh organizacij so nato zasnovali Slovensko nagrado za družbeno odgovornost Horus, ki je bila prvič podeljena leta 2009.

 Pri njenem nastanku in razvoju je sodelovalo 40 strokovno-interesnih organizacij in medijev, sofinancerjev, ocenjevalo je 80 strokovnjakov različnih strok, sodelovalo je več kot 170 različnih kandidatov – od podjetij, zavodov, organizacij, do posameznikov. Marko in Marika Pogačnik že vse od nastanka nagrade Horus izdelujeta unikatna umetniška dela, polna pozitivnih vibracij, namenjenih spodbujanju uspešnega poslovanja HORUS nagrajencev. Tako je nastal mozaik znanja, vrednot in sodelovanja, ki krepi razvoj družbene odgovornosti v Sloveniji.

Častni pokrovitelj nagrade je bil leta 2018 gospod Marjan Šarec, predsednik Vlade Republike Slovenije. Nagrada Horus je del nacionalne strategije osveščanja za več družbene odgovornosti, ki jo na ta način izvajajo številna strokovno-interesna združenja v sodelovanju z Inštitutom za razvoj družbene odgovornosti - IRDO in PRSS - Slovenskim društvom za odnose z javnostmi.  Ti so: Ameriška gospodarska zbornica, CNVOS – Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Društvo za marketing Slovenije, Društvo novinarjev Slovenije, Slovensko združenje ZN za trajnostni razvoj, Slovensko združenje za kakovost in odličnost, Štajerska gospodarska zbornica, Združenje delodajalcev Slovenije, Združenje Manager in drugi. Projekt sofinancirajo prijavitelji, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Urad RS za mladino. Partner klipinga je Press Clipping d.o.o.. S tem projektom želijo partnerji poiskati in nagraditi celovite pristope podjetij in posameznikov k družbeni odgovornosti in trajnostnem razvoju.

Od leta 2009 torej v inštitutu IRDO podeljujemo Slovensko nagrado za družbeno odgovornost Horus, od leta 2016 izobražujemo za pridobitev certifikata za vodjo za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj.

Opažamo, da se podjetja družbene odgovornosti vse bolj zavedajo, zlasti tista, ki sodelujejo s tujimi trgi ali pa tuja podjetja pri nas. Je tudi veliko odličnih slovenskih podjetij, ki so družbeno odgovorna, pa se ne potegujejo za nagrade. Mnoga podjetja že imajo zapisane strategije družbene odgovornosti, veliko jih ima to samo v glavah vodilnih. Pomembno je, da jo tudi izvajajo v praksi. Z nagrado Horus dejansko podjetjem pomagamo analizirati njihovo stanje družbene odgovornosti in jim hkrati pokažemo, kaj vse bi še lahko počeli. Tako se skozi proces prijave na razpis sami učijo in nadgrajujejo svojo družbeno odgovornost, ob tem pa jim na njihovo željo pomagamo tudi mi. To je zlasti pomembno za velika podjetja, ki so z letom 2017 morala začeti poročati še o nefinančnih vidikih poslovanja.

Podjetja različnih velikosti se ukvarjajo z družbeno odgovornostjo, saj vedo, da jim prinaša številne koristi – od bolj motiviranih zaposlenih, do zmanjšanja fluktuacije, absentizma, povečanja inovativnosti v podjetju, pridobivanja boljših kadrov, poslovnih partnerjev, boljšega sodelovanja z lokalno skupnostjo, večjega ugleda v javnosti, več objav  v medijih in večjo lojalnost kupcev. Vse pa seveda na koncu rezultira v dobičku podjetja.


2. Od kod izvira koncept družbene odgovornosti, kje so naši vzori (primeri dobre prakse)?
Družbena odgovornost je imela v preteklosti več definicij. Ena izmed teh je Carollova piramida, ki govori o tem, da mora biti podjetje najprej ekonomsko odgovorno, nato zakonsko, sledi etična in na koncu filantropska odgovornost. V Zeleni knjigi je leta 2001 Evropska komisija zapisala, da naj podjetja na prostovoljni osnovi vlagajo več v odnose z družbo in v okolje, kot od njih zahteva zakonodaja. Takrat so opredelili štiri ključna področja: odnose z zaposlenimi, odnosi do okolja, odnosi s skupnostjo in odnosi na trgu – do kupcev in dobaviteljev.

Leta 2010 pa je postala v evropskem prostoru bolj sprejeta nadgrajena definicija v standardu za družbeno odgovornost ISO26000, ki pravi, da se morajo vse organizacije, torej ne samo podjetja, zavedati vplivov, ki jih imamo na družbo in okolje, in to v vseh procesih delovanja organizacije, tudi pri ustvarjanju izdelkov in storitev. V ta namen so razširili prejšnjo definicijo še na dodatna področja, kot so človekove pravice, etična vprašanja, delovne prakse ipd. Pri tem je zelo pomembno vodenje, saj če vodilni temu niso naklonjeni, v organizaciji družbena odgovornost težko zaživi. Običajno pa jih za to področje navduši srednji menedžment, ki prepozna koristi za podjetje in odgovorni voditelji to kmalu vključijo v vse odnose z vsemi deležniki organizacije (lastniki, zaposleni, vodstvo, dobavitelji, kupci, lokalna skupnost, mediji…). Pri tem se zavedajo pomena celovitosti in medsebojne odvisnosti ter tega, da je v  družbeno odgovorne aktivnosti potrebno vključiti vse deležnike in se zavedati medsebojnih vplivov, ki jih imamo eden na drugega.
V Sloveniji bi se bilo smiselno zgledovati po skandinavskih državah ali državah zahodne Evrope. Države se namreč vse bolj zgledujejo druga po drugi in tudi same na ravni EU delujejo kot velik evropski večdeležniški forum. Delujejo z zgledom in se druga od druge učijo. Tako bi bilo treba pri nas najprej določiti pristojno in s tem odgovorno osebo, ki bo usklajevala in pomagala sestaviti večdeležniški dialog na nacionalni ravni za več DOP v Sloveniji.

Večdeležniške mreže so osnova za vzpostavljanje dialoga z različnimi skupinami deležnikov, s tem pa za krepitev izobraževanja, izmenjave dobrih praks, izkušenj, pa tudi za ustvarjanje skupnih mednarodnih pravil. Ta se lahko odražajo v projektih, zakonodaji, agencijah ali v drugih oblikah formalnega in neformalnega sodelovanja na lokalni, regionalni, nacionalni, zvezni državni, mednarodni ali globalni ravni. Mnoge vlade dialog z različnimi deležniškimi skupinami vzpostavljajo prek enega izmed svojih ministrstev z oblikovanjem odbora, agencije, foruma ipd. Vse pa se čedalje bolj zavedajo, da DOP podjetjem in družbi prinaša številne koristi.


3. Kako smo lahko družbeno odgovorni v nevladnih organizacijah? Kje in kako se to odraža?
Država bi lahko spodbujala razvoj DOP z olajšavami, kaznimi za kršitelje, javnimi razpisi in naročili ter z vsemi dejavnostmi javne uprave. Uvesti je treba določene takse za kršitelje DOP, določene olajšave za podjetja, ki vlagajo v DOP in spodbujajo njen razvoj na nacionalni ravni. Razmisliti je treba o mehanizmih, ki lahko brez posebnih olajšav spodbujajo skrb za okolje in DO. Vlada naj podeli koncesije za opravljanje nekaterih družbeno odgovornih nalog nevladnim organizacijam ali razvije svoje službe za izvajanje teh nalog.

Da bi kaj takšnega dosegli, pa se mora najprej vsak posameznik zavedati svoje odgovornosti, da mora nekaj prispevati k temu. Dokler bodo javnost politiki zavajali predvsem  z napadanjem eden drugega in iskanjem nepomembnosti v drugih, ne bo bolje. S tem trošijo naš denar in ne iščejo kompromisov za skupno dobro, za kar so dejansko dobili zaposlitev v politiki. Razdrobljenost namreč nikomur ne koristi. Tudi celice v telesu so povezane in podpirajo ena drugo, ne vem zakaj naša politika tega ne zmore, saj zastopa naše volivce, torej volilno telo, ki predstavlja našo državo. Treba je pogledati nad lastne interese in interese političnih strank, da lahko storiš kaj dobrega.

Tako kot vsaka profitna organizacija, naj bi bila tudi javna uprava in neprofitna organizacija družbeno odgovorna. Tukaj ne govorimo samo o sponzorstvih in donacijah, to je še najmanjši del družbene odgovornosti. Družbena odgovornost pomeni mnogo več od dobrodelnosti, je predvsem poštenost brez zlorabe preko meja, ki jih zahteva zakonodaja; je 'odgovornost (organizacij) za vplive na družbo, t.j. na ljudi in naravo. Je eno izmed ključnih orodij za dosego trajnostnega razvoja.
»Družbena odgovornost je odgovornost organizacije za vplive svojih odločitev in dejavnosti na družbo in okolje, da s preglednim in etičnim ravnanjem prispeva k trajnostnemu razvoju, vključno z zdravjem in blaginjo družbe, upošteva pričakovanja deležnikov, deluje v skladu z veljavno zakonodajo in mednarodnimi normami poslovanja ter je integrirana v celotno organizacijo in jo izvaja v vseh svojih odnosih.« (Vir: SIST, ISO26000:2010, str. 26)

Trajnostni razvoj je razvoj, ki zadovolji sedanje potrebe generacij brez ogrožanja možnosti naslednjih generacij, da bodo lahko zadovoljevale svoje potrebe. (Brundtlandova komisija: Our Common Future, 1987)

Po standardu za družbeno odgovornost ISO 26000:2010 je več načel, ki naj bi jih podjetja upoštevala pri svojem poslovanju. Ta so: pristojnost in preglednost, etično ravnanje, spoštovanje interesov deležnikov, spoštovanje vladavine prava, spoštovanje mednarodnih norm delovanja, spoštovanje človekovih pravic. Po tem standardu je tudi sedem osrednjih tem, na katerih lahko organizacije izkazujejo svojo družbeno odgovornost. Te so: so vodenje/upravljanje organizacije, človekove pravice, delovne prakse, okolje, poštene poslovne prakse, vprašanja povezana s kupci/potrošniki, in vključenost v razvoj skupnosti/družb. Pri vsem tem pa sta nujno potrebna tudi zavedanje o medsebojni odvisnosti in celovitost.

Pri tem tudi nevladne organizacije niso izjema. V kategoriji velika neprofitna organizacija je  lani npr. za projekt nagrado Horus prejela Planinska zveza Slovenije (Odbor Planinstvo za invalide/OPP). Projekt Gluhi strežejo v planinskih kočah »zaznamujeta inovativnost in socialni čut. Projekt orje ledino in predstavlja edinstven način samozavestnega vključevanja depriviligiranih skupin (gluhi in naglušni) v aktivno družbeno in poklicno življenje. Je izjemna pobuda in že na prvi pogled izvedena z najvišjo mero profesionalnosti in hkrati srčnosti«, je v predstavitvi poudarila strokovna žirija nagrade Horus 2018. Verjamemo, da je med NVO v Sloveniji še veliko takšnih projektov, pa tudi strateških zavez k družbeno odgovornemu poslovanju.


4. Lahko tudi kot posamezniki kaj doprinesemo na tem področju?
Seveda, posamezniki smo ključni za dosego družbene odgovornosti. Najprej moramo začeti pri sebi, v svojem gospodinjstvu nato pa vsepovsod, kjer se združujemo – ali poslovno ali zasebno. Skrbeti moramo za dober odnos do sebe, do svojih bližnjih,  do okolja, do skupnosti, biti odgovorni potrošniki in odgovorni dobavitelji …

Še ena zanimiva misel: po Porterju, pravi zasl. prof. ddr. Matjaž Mulej, predsednik našega Strokovnega sveta, smo zašli v 4. fazo razvoja, torej v slepo ulico. Ker imamo preveč obilja, nimamo potrebe ustvarjati. Sledi naš razkroj, torej vojna, ali prehod v novo obliko delovanja, ki jo predstavlja družbena odgovornost. Samo z osebno in s tem družbeno odgovornostjo namreč lahko ohranjamo naravo in družbo takšno, kot smo jo od prejšnjih generacij prejeli mi, ter jo predamo naprej neokrnjeno našim potomcem.

Žal pa se trenutno še vedno dogaja bolj nasprotno. Kot da smo že v takšni kolektivni depresiji, da ne zmoremo več niti za lastno bit poskrbeti, kaj šele za naše potomce. In to lahko preprečimo, če vsak od nas naredi vsaj nekaj malega več v smeri osebne in družbene odgovornosti, kot smo storili doslej. Najprej pa moramo širino tega koncepta razumeti, da bomo vedeli, kako zelo smo dejansko povezani, soodvisni in kako zelo vplivamo eden na drugega, pa če si to želimo, ali ne. Tista misel iz svetih knjig, da kar boš drugemu storil, boš dejansko tudi sebi, dandanes vse bolj drži. Uničevanje naravnih virov in soljudi ima velik vpliv najprej na nas same. In četudi smo navadni ljudje, lahko z aktivnim državljanstvom veliko storimo, da bo drugače. V nasprotnem primeru pa seveda sodelujemo v akciji »kolektiven propad«. Mogoče je pa tudi to dobro, bo zraslo kaj novega, samo ne vem, če bomo ljudje še v tem novem vključeni.

5. Kako vidiš, da se bo koncept razvijal v prihodnje?
Ugotovitve ene izmed naših minulih raziskav so pokazale, da je vloga vlad ključna za spodbujanje DOP v posamezni državi. Najprej tako, da javni sektor sam deluje z zgledom, da del koncepta DOP vključi v javne politike države in da z javnimi naročili spodbuja razvoj DOP. Izobraževanje, izmenjava dobrih praks in izkušenj so osnovnega pomena za ustvarjanje razumevanja in s tem sprejemanje koncepta pri vseh deležniških skupinah vsake države. Na zahodu in severu Evrope se države tega že precej zavedajo, medtem ko je v srednji in vzhodni ter južni Evropi zavez vlad k DOP manj. Temu enako sledijo družbeno odgovorne investicije in finančna podpora aktivnostim DOP.

Težava v Sloveniji je nepoznavanje in nerazumevanje pojma DOP. Ljudje so premalo informirani o tem področju, zaznavajo primanjkljaj v izobraževanju splošne javnosti, podjetnikov in javnih uslužbencev o DOP. Četudi je Partnerstvo za DOP od leta 2011 do 2013 živelo, je pozneje zamrlo, saj na vladni strani, ki ima edina moč uresničitve politike DOP na nacionalni ravni, ni bilo določene pristojne in s tem odgovorne osebe. Pooblastila pa takšni osebi ali organu lahko dodeli samo Vlada RS. In mislim, da se bo letos, vsaj po zagotovilih predstavnikov Vlade RS, tudi na tem področju veliko spremenilo.

Avtor foto: Mediaspeed